Kako sem na plaži Grottammare našla svojo avtentičnost

Dopust, končno dopust! Z Mattio sva se tokrat odpravila proti jugu Italije, v tipično ala Rimini obmorsko mestece Grottammare. Čisti odklop, možgani na paši, samo ležalnik, peščena plaža, knjiga, morje, plavanje, cappuccino, zvečer pa obvezno Aperol spritz in/ali Hugo v bližnjih mestecih, dvignjenih in skritih v zaledju gora. Počasi, res počasi sem končno lahko začela odklapljat svoje možgane, ki so brneli od vseh projektov in začela sproščati svoje zakrčeno telo, ki je bilo ob vseh intenzivnih procesih (o tem morda kdaj drugič več zapišem), že docela utrujeno.

Skratka, začelo se je z nekaj nesoglasij med nama z Mattio ampak to počasi postaja že vzorec, ko se skupaj odpraviva na daljši oddih. Par dni oba očitno odklapljava iz stresnega vsakdana in priklapljava na »no stress mode« :-). Vdih, izdih, pogovori in drobci jeze (mimogrede: to, da sem se končno naučila izražati jezo oziroma »negativne« emocije, je nekaj, za kar sem svojemu Mattiji in njegovim italijanskemu temperamentu zelo hvaležna), so nama pomagali, da sva končno razumela eden drugega in se sprostila v tem, da sva kar sva.

Vreme je bilo netipično za poletni čas, z vmesnimi popoldanskimi gromkimi nalivi in dežjem. Nič kaj fajn za poležavanje na plaži vendar toliko bolj super za opazovanje narave. Neverjetna predstava se je dogajala na obzorju: iz popolne čistine, blaženosti, sijoče svetlobe se je v momentu zgodila temnina, veter je grmel in dež je mešal morje, ki je z valovi udarjal na rob obale. Uau, neverjetno lepo in strašljivo hkrati! Mešanje svetlobe in teme. Kako bi lahko vedela, da me bo le nekaj ur zatem pričakal podoben vihar, tokrat v podobi mojih emocij?

Začelo se je povsem nedolžno. Ko sem ležala na ležalniku in opazovala ponevihtno nebo, ki je zrcalilo to neverjetno podobo dualnosti, sem dobila droben impulz, da za svojo stran Navdihnjena.si naredim en posnetek na obali, s to enkratno podobo narave, ki se je vrtela pred mojimi očmi. Kar videla sem se, kako se dam v meditativno pozo, v lotosov položaj, kako z zaprtimi očmi in spuščenimi lasmi, ki plapolajo v vetru sedim na robu plaže. Razpeta med oceanom in sama s sabo. Posnetek bo seveda popoln. Če sem čisto iskrena sem takrat imela v mislih podobo Savine Atai (ki s svojimi fotografijami na Istagramu iskreno blesti in sije navznoter in navzven) in del mene si je očitno tako želel postati podobna njej (čeprav se tega takrat še nisem v popolnosti zavedala). Podoba v glavi je bila ustvarjena, zdaj potrebujem le še fotografa. Mattia z vsemi svojimi tovrstnimi izkušnjami je bil seveda več kot naročen. In niti v sanjah si nisem mislila, da se bo zgodilo to kar se je zgodilo pet sekund za tem, ko sem izrekla, če me lahko fotografira v meditacijskem položaju na plaži. Sledil je en velik NE, šok za moja ušesa in srce. »Kako NE?!!!??!«, sem ga začudeno vprašala. »NE, ne bom naredil posnetka« mi je odločno še enkrat potrdil. »PROSIM?!???, ZAKAJ zaboga NE« sem dobesedno zavpila proti njemu, v meni pa se je dvigoval vihar čustev v stilu notranjega monologa »Kaj za vraga mu je in kako me ne razume in kako nesramen je in tako dalje (saj si predstavljate, kajne?). »Prav si me slišala« mi je zaklical nazaj. »Ne bom naredil posnetka, ker to nisi ti!. Nikoli te še nisem videl v lotosovem položaju meditirat in ne štekam kaj hočeš doseči zdaj z eno fejk sliko za Instagram?«. »KAAAAAAAAAJ zdaj on to govori« sem si mislila. »Pa saj to ne more biti res«, sem si ponavljala. »Joj Mattia, sploh ne gre za to! Sploh ne štekaš, ne gre za fejkanje ampak za željo, iskreno željo!« sem razburjeno dvigala glas proti njemu. »Ja, pa gre, prav za to gre!« je brusil svoje besede nazaj proti meni. In takole sva se šla. Igro dveh, ki sta se preslišala. Igro dveh, ki sta zapadla v svoj film. Jaz sem se počutila jezno, besno, prezrto (to je vzorec, ki ga v zadnjih mesecih predelujem na več »frontah«), žalostno, ker me moj najbližji ne razume. Ker ne sprejme in ugodi eni preprosti želji po fotografiji. »OK, potem pa nič« sem besno zaklicala in s solzami v očeh naredila odmik od njega, naju. Šla sem sedet na rob obale in v meni se je mešala nevihta, ki se je le nekaj ur dogajala pred mojimi očmi. Tudi Mattiji je bilo težko. Čutila sem to čeprav sva bila vsak na svojem bregu. Nekaj trenutkov kasneje se mi je približal. Najini rameni sta se dotaknili in najina energija se je počasi stkala nazaj. »Oprosti Mojca, ampak res ne želim delat (po)narejenih fotk. Če bi mi rekla, da želiš fotografijo sebe je ok. Ampak sorry, v lotosovem položaju te pa res še nikoli nisem videl. Ampak res čist nikoli. In res ne želim, da postaneš samo še ena samopromotorka, ki za všečke naredi vse«. »Ne razumeš me Mattia, res ne. Ful, ful me boli, ker si zavrnil mojo iskreno željo. In kdo si ti, da boš odločal kdaj sem naravna in kdaj ne. Tu je šlo za mojo potrebo in ti si jo preslišal. Glej, res me boli in ne vem, če ti bom lahko tole odpustila« sem mu še vsa v emocijah moje nevihte odvrnila.

Valovi so valovali tako kot je najino plimovanje dvigalo na plano vse kar je ostalo še pod površjem.

Nekoliko kasneje sem razmišljala o njegovih besedah. Še vedno z občutkom nerazumljenosti sem si priznala, da ima prav kar se tiče lotosovega položaja. Res nikoli ne meditiram tako, ker običajno uberem dinamične meditacije s plesom ali pa samo leže poslušam glasbo, ki me vpelje v meditacijo. Ko je jeza popustila in je sonce začelo mehčati in božati moje telo sem doumela, da sem nekje iz svojih nezaceljenih globin zopet želela ugajati oziroma se prilegati podobi meditativne ženske, ki ve kaj dela in ki v popolni opravi in na idealni lokaciji izvaja jogo ali pa čuječno meditira. Ampak to res nisem jaz. Jaz sem ženska, ki sedi ob obali in zre v morje, posluša zvok pene valov in vpija in se zliva z oceanom. Ženska, ki niti slučajno nima popolne postave in ki jo v lotosovem položaju že po nekaj minutah začne boleti telo. Ženska, ki zadnje čase zanemarja svoje fizično telo in je bolj kot ne pasivna kot aktivna. In ja, Mattia ima po svoje prav. Čeprav iskrena bi bila taka fotka fake podoba mene. Ko sem takole čuječno zibala svoje prepoznanje mi je Mattia zaupal, da je pravkar dobil svoj odgovor glede najine »foto situacije«. Bere knjigo Compassionate samurai (pravi, da je vrhunska tako, da jo iz druge roke priporočam) in v njej je bilo poglavje o tem kako včasih narediš nekaj za drugega, ker on tako želi. Da spustiš svoja prepričanja in se enostavno predaš želji drugega. Tako nekako se mi zdi, da mi je takrat razložil. Jaz pa sem mu podelila svoje prepoznanje o svoji drobni narcisistični želji po biti oboževana, biti popolna. Spogledala sva se. Z očmi sva se poljubila, se s hvaležnostjo objela, da sva bogatejša za nov uvid. In takrat je Mattia škljocnil s telefonom. In nastale so fotografije, ki sem si jih globoko v sebi želela in po katerih je hrepenela moja duša. Avtentična jaz, brez lotosovih popolnih poz. Samo Mojca. V trenutku. Tukaj in zdaj.

Moje čuječno spoznanje: Biti avtentičen pomeni biti dovolj pogumen, da samo si kar si.