Brez ranljivosti ni intime.

Za svoj štirideseti rojstni dan sem začutila, da je prišel čas za mojo avtentičnost. In v tem procesu sem spoznala, da ko si avtentičen, ko torej deluješ v skladu s samim sabo, si v prvi vrsti in predvsem ranljiv. Ker se ne skrivaš več za pričakovanjih drugih, ne igraš več verzijo samega sebe, si upaš izraziti svoje mnenje ter živeti tako kot čutiš, da je prav zate. Ob tem seveda takoj avtomatsko trčiš ob prepričanja svojih najbljižjih in malo manj bližnjih ljudi.

Na plano pridejo njihova mnenja, neodobravanja, pametovanja in analiziranja. Saj poznate stavke v smislu “Joj, tole je pa čisto preveč otročje obnašanje za tvoja leta" ali pa "Kaj pa misli, da je, ko se takole ven meče" ali pa "Če misliš, da ti bo uspelo se hudo motiš". In tako naprej v nedogled. Lahko se dotaknejo vseh področjih našega življenja, od poklicnega do telesnega (na tem področju je sploh veliko kolektivno pripopanih pričakovanj, ampak pustimo to raje za kdaj drugič:)).

Takrat pa nemalokrat pomislimo, da imajo prav. In si rečemo na tiho, samim sebi: "Ja, res je. Kaj mi je sploh bilo, itak nisem dovolj _______!" (Praznino dopolnite sami, najpogosteje pa si mislimo: nisem dovolj dober, uspešen, pameten, poseben, lep itd.).

Ob tem pa pogostokrat lahko začutimo občutek sramu (npr. strah pred posmehom), se začnemo primerjati z drugimi (npr. strah pred nesprejetostjo) in/ali se počutimo odtujeni (npr. strah pred biti neviden oziroma neslišan). In se znova pomanjšamo, ostanemo za varnimi ograjami ter se predamo pomilovanju in obtoževanju "Življenje je tako nepravično do mene!" ali pa skritemu občudovanju in kritiki tistih, ki so stopili na pot poguma in ranljivosti "S poštenim delom mu zagotovo ni uspelo".

In zdaj se morda sprašujete ali se lahko izvijemo iz tega začaranega kroga?

Za vas imam dobro novico - da, lahko! Kako? Najprej je tu odločitev, da zberete ves pogum (in verjemite mi, imate ga!), da se pripravite na soočenje s svojo ranljivostjo. Da, ko smo ranljivi, smo v celoti izpostavljeni. In ja, smo v mučilnici, ki ji pravimo negotovost. In ja, vem, ko si pustimo biti ranljivi ogromno čustveno tvegamo. In ja ranljivost pogosto zavračamo zato, ker jo povezujemo s čustvi, kot so strah, sramota, bridkost, žalost in razočaranje. Gre za čustva, ki jih najraje skrijemo. Pred drugimi, še raje pa pred samim sabo. Ampak, to kar do pred kratkim še nisem vedela, še manj pa razumela je, da je prav ranljivost zibelka tistih čustev in izkustev, po katerih hrepenimo vsi.

Ranljivost je (in to, v svojem procesu ranljivosti in avtentičnosti, spoznavam tudi sama) občutek, iz katerega se rodijo ljubezen, pripadnost, radost, empatija, odgovornost in pristnost. Vem, da je težko verjeti, še posebej zato, ker vse življenje mislimo, da sta ranljivost in šibkost eno in isto. Največkrat se to zgodi zato, ker so nas že od najmlajših let naprej naučili, da smo čutenje zamenjali z neuspehom, čustva pa s šibkostjo. In prav zato pogosto zanikamo svojo ranljivost s stavki kot so "Moški nismo ranljivi" ali pa "Sem znanstvenica; znanstveniki ne verjamemo v ranljivost" in "Sem šef in če sem ranljiv, pokažem svojo šibko plat, ki jo bodo moji sodelavci izkoristili".

Pa vendar življenje je ranljivo. Tudi če se na primer odločimo ne biti v partnerskem odnosu in nepovezani, da bi se zaščitili pred svetom, smo še vedno živi, in izpostavljeni ranljivosti. Da se ji izognemo, se začnemo pretvarjati in se začnemo obnašati tako drugače, da pogosto postanemo drugačna oseba, kakršna želimo biti. Obdamo se z oklepi ranljivosti. Že kot otroci smo se namreč naučili ščititi pred čustveno prizadetostjo, ponižanjem in razočaranjem. Najpogostejši obrambni ščiti, s katerimi smo se takrat obdali (in nemalokrat ostajajo z nami vse do danes), so:

1. Dušenje radosti

Čutiti radost je nekaj kar si velikokrat ne dovolimo. Ker, ko začutimo srečo, radost in srčno izpolnjenost, pomislimo: "Hm, tole pa ne bo dolgo trajalo; zagotovo se bo nekaj zgodilo in pokvarilo mojo srečo" ali pa si rečemo: "Jaz si tolikšne sreče ne zaslužim" in nato nezavedno sabotiramo oziroma izzovemo dogodke, ki nam dokažejo, da smo imeli prav.

Izhod iz oklepa je Hvaležnost.

Bodite hvaležni za to, kar imate. Ne jemljite tega kar imate za samoumevno - proslavljajte to! Ne opravičujte se za to, kar imate. Začutite hvaležnost za to in jo radostno delite z drugimi. (Zelo, zelo vam v branje priporočam knjigo Rhonde Byrne z naslovom Čarobnost. Pomagala vam bo spoznavati moč hvaležnosti.)

2. Perfekcionizem

Priznam, to je bil (in še vedno včasih je) moj oklep ranljivosti, zato ga zelo, zelo dobro poznam. Dolgo časa sem namreč živela v prepričanju, da se bom, če bom stvari naredila popolno ali imela popoln videz, lahko izognila bolečini krivdi, sramu in sodbam. Mislila sem, da me ščiti, v resnici pa pa mi je preprečeval, da bi me drugi videli takšno kakršna sem.

In iz prve roke lahko potrdim, da perfekcionizem lahko zelo utruja. Zakaj? Zato, ker je v svojem bistvu poskus zaslužiti odobravanje. Globoko v sebi perfekcionisti verjamejo "Sem to kar dosežem in kako dobro to dosežem", njihovo glavno vodilo pa je "Ugajaj, doseži in se izpolnjuj." Zdravo strmljenje se osredotoča nase: "Kako sem lahko boljši?", perfekcionizem pa predvsem na druge "Kaj si bodo mislili?" Prav zato nas na tej poti ohromi strah pred neuspehom ali napakami oziroma pred tem, da ne bi izpolnili pričakovanj drugih ljudi.

Izhod iz oklepa je misel "Sem dovolj".

Namesto "Kaj si bodo ljudje mislili" raje zaobjamimo misel "Sem dovolj". Ta pot pa se predvsem začne s sočutjem do sebe. Da smo topli in razumevajoči do sebe tudi takrat, ko trpimo, smo neuspešni ali se počutimo nezadostni. Šele ko začnemo sprejmati tudi svoje nepopolne dele, tiste, ki jih skrivamo v želji po odobravanju drugih, se lahko odpremo ljubezni do sebe in se podamo na svojo avtentično pot.

3. Mrtvinčenje občutkov ali otopelost

Eden od glavnih vzrokov otopelosti je naš boj z občutkom lastne vrednosti in sramu; mrtvičimo predvsem bolečino, ki pa lahko izhaja iz občutka nezadostnosti in manjvrednosti. Pa tudi iz zaskrbljenosti in odtujenosti. Občutimo lahko strah, da nimamo nadzora in da ne zmoremo skrbeti za svoje vedno bolj zahtevno življenje. In hkrati se ob tem lahko prikrade še prepričanje, da bi zmogli poskrbeti za vse, ko bi le bili pametnejši, močnejši in boljši. Prav tako se lahko zgodi, da imamo na stotine prijateljev na Facebooku in njihovih všečkov, pa se še vedno počutimo sami in neopaženi. In da bi se izognili občutkom izločenosti in nemoči, se zatečemo k omamljanju z alkoholom, drogami, cigaretami ali pa smo zasvojeni s hrano, shopingom, televizijo in službo.

Izhod iz oklepa je Postavljanje meja in skrb za ugodno počutje duha

Začeti moramo verjeti, da smo dovolj, da bi lahko rekli "Dovolj!" oziroma "Ne". Po mojih izkušnjah je to še posebej težko za nas ženske, ker nam šepetajo naši notranji demoni "Pazi preden rečeš ne. Bodi raje pridna punčka in osreči vse". Pa tudi moški niso imuni za glasove "Bodi pravi moški. Pravi moški bi se že zdavnaj soočil s to težavo. A si še vedno mamin sinko?".

Ob tem je zelo pomembno, da se zavemo svoje lastne vrednosti (vem, da zveni izrabljeno in že neštetokrat izrečeno ampak resnično drži), ker če hočemo ljubezen in pripadnost čutiti z vsem srcem, moramo predvsem verjeti, da smo vredni ljubezni in pripadnosti.

Ko skrbimo za ugodno počutje duha se predvsem zavedamo ne toliko kaj delamo, kot predvsem zakaj to delamo. Košček čokolade lahko pojemo kot sveti košček sladkosti in se ob tem predamo užitku ali pa si vso tablico čokolade strpamo v usta, ker se le želimo pomiriti (uf, ja, tudi to sem sama pogostokrat počela). Vredno se je poglobiti vase in razmisliti ali s svojimi odločitvam negujem svojega duha ali le začasno prelagam soočenje z neprijetnimi občutki. In ko se zalotimo, da se sprašujemo "Kako se lahko teh občutkov znebimo najhitreje? se raje vprašajmo "Kaj so ti občutki in od kod izvirajo?.

4. Cinizem in kritika

Pravzaprav so cinizem, kritika in krutost še hujši od obrambnega ščita, ker jih lahko spremenimo v orožje, ki ranljivost ne le ohranjajo na razdalji, temveč predvsem prizadanejo ranljive ljudi, ki v nas sprožajo nelagodne občutke. Pogum nekoga, je za koga drugega neprijetno zrcalo, ki nam kaže nas lasten strah prikazati se, ustvarjati in pustiti, da nas vidijo. Zato smo včasih bojeviti in kritični. Pa tu seveda ne govorimo o konstruktivnem mnenju temveč o ponižanjih, osebnih napadih in neosnovanih trditvah o namenu našega dela.

Ko govorimo o cinizmu ne mislimo na zdravo skeptičnost temveč na odzive kot so "Kakšna bedasta zamisel je to" in "Totalno brezveze, totalno nezanimivo. Pa koga sploh zanima to?".

Vedeti pa je treba, da so tisti, ki kritizirajo druge najpogostje najbolj kritični do sebe; bodisi zato, ker ponavljajo kritiko, ki so jo bili deležni od svojih staršev ali pa so čutili, da so neopaženi in je bila kritika način, da jim drugi prisluhnijo.

Izhod iz oklepa je Iskanje ravnotežja in preverjanje resničnosti

Brene Brown je lepo zapisala: "Ko nam postane vseeno, kaj mislijo drugi, izgubimo sposobnost biti medsebojno povezani. Ko nas določa to, kar mislijo drugi, izgubimo pripravljenost biti ranljivi. Če se ne zmenimo za kritiko, zamudimo pomembne povratne informacije. Če se podvržemo sovražni kritiki, pa poteptamo svojega duha. To je vrv, sramoodbojnost je palica ravnotežja, varnostna mreža pod nami pa tista ena ali dve osebi v našem življenju, ki nam lahko pomagata preveriti resničnost kritike ali cinzma."

Poiščimo torej svojo varnostno mrežo ljudi in prijateljev, ki jim lahko zaupamo in ob katerih se počutimo varne. Z njimi preverimo kritiko, saj nam lahko lažje odzrcalijo ali je bila na mestu ali ne. In prosimo za pomoč (ne, to ni šibkost ampak ranljivost), ko začutimo, da ne zmoremo sami.

Nadeli smo si oklep; vabim vas, da ga sočutno in nežno snamemo, se prikažemo in si dopustimo, da nas vidijo, v vsej svoji ranljivosti.

Za vse, ki čutite, da želite prisluhniti in raziskovati svojo ranljivosti, v branje priporočam knjigo avtorice Brene Brown "Neizmeren pogum, kako pogum, da si dovolimo biti ranljivi, spremeni način, kako živimo, ljubimo, vgajamo otroke in vodimo." Knjiga je tudi mene navdihnila, da z vami delim ta zapis.