Jaz in narcis

Ko sem ga prvič zagledala sem bila očarana. Karizmatičen. Inteligenten. Duhovit. Magnetičen. "Vse to, kar jaz nisem", sem si mislila medtem, ko sem ga opazovala. Stal je na predavateljskem odru in razlagal teorijo, ki sem jo vpijala kot goba. Zdelo se mi je, da me gleda s svojimi prodornimi očmi. "Ah ne, domišljaš si" sem si pravila in vseeno upala, da se motim.

Med odmorom sem še z rogljičkom in kavo v roki skoraj omedlela, ko naju je skupni znanec predstavil. Vem, da sem samo nekaj na hitro zamomljala, njemu pa se je to zdelo tako zabavno. "Prikupna si" mi je zašepetal. "A jaz?" sem mu odgovorila. "Ja, ti!" mi je napol v smehu odgovoril. "Imaš kakšen kontakt?" me je vprašal? "Kaaaaaj? saj ne morem verjeti", sem si ponavljala v mislih in si dopovedovala: "zberi se, zberi se, ne zafrkni zdaj!". "Ja, imam FB account, lahko se poveževa", sem mu dahnila. "Velja!", mi je pomežiknil.

To je bil začetek najine zgodbe.

Postala sem njegova Muza. Punčica njegovega očesa. Častil je moje telo. Omamljena od njegovih besed in dotikov sem se počutila kot boginja. Predala sem se mu v polnosti. Bila sem na drogi. Na speedu. V vrtincu vznemirjenja.

Z njim sem delila svoje ideje in ga podpirala v njegovi kreaciji. In on jih je vzel za svoje. Postajal je še boljši, še bolj uspešen in prepoznaven.

Jaz? Jaz pa sem se pomanjševala zato, da je on lahko cvetel. To sem si pravzaprav štela v čast. On je tako pameten, tako uspešen, tako karizmatičen in izbral je mene. Uau, mene!

Počasi sem ustavljala svoje življenje. Prijateljice niso bile več pomembne niti moje ambicije. Hujšala sem zanj. Lepotičila sem se zanj.

Vmes so prišli opozorilni znaki, rdeče zastavice. Njegovi prvi izbruhi jeze. Kaznovanje v obliki njegovega odmika. Kazanje s prstom na mojo preobčutljivost. Takrat sem globoko v sebi že slutila, kakšen ples pleševa, ampak je bil strah pred zapustitvijo močnejši.

Plesala sva med ekstazo in bolečino. Počasi, prav počasi, sem se prebujala iz sna. Začela sem postavljati meje. Tudi in predvsem njemu. Vedno je bila reakcija, najprej tista kazenska. Potem pa je vedno prišla obljuba, da bom slišana in upoštevana. Vračala sem se s presledki, tudi nekajmesečnimi. Dobil me je nazaj, ker je točno vedel, po čem hrepenim.

Nekega dne mi je le uspelo postaviti dovolj visok zid, ki ga ni več zmogel preplezati. Saj je poskušal, uporabil je vse svoje taktike. Ko jih enkrat spregledaš, veš, da so le taktike.

Kmalu je obupal. In se preusmeril na naslednjo "žrtev".

Seveda sem se jezila nanj. To je bilo najlažje - za svojo nesrečo kriviti njega. Potem pa je vendarle prišlo spoznanje, da sem ga pravzaprav jaz izbrala. Takrat sem se vprašala: kaj je bilo "tisto", ki me je tako vleklo k njemu? ter zakaj sem svojo moč tako zlahka predala njemu? in ali sem že v preteklosti doživljala kaj podobnega?

"Bistvo je očem nevidno", je govoril Mali princ. In podobno je z narcisistično zlorabo. Ko se zapletemo v narcisističen odnos, ga zelo, zelo težko prepoznamo. Ker se na začetku počutimo fantastično, vznemirjenjo, celo ljubljeno. Dokler ne storimo prve napake - v očeh narcisa.

Potem pademo globoko, globoko navzdol v prepad, ... treščimo na tla tako silovito in tako hitro, da nam ni nič jasno. "Kako je to možno", se sprašujemo? Čakamo in upamo na opravičilo, ... nikoli ga ne dočakamo. V očeh narcisa smo mi tisti, ki se moramo pogledati v ogledalo.

Ko se enkrat soočimo s svojo rano, ki nas je zvabila v takšen odnos, ko enkrat zacelimo bolečino, ko enkrat spoznamo, da nam nikoli ne bodo dali tistega, po čemer hrepenimo - povezanost, empatijo in sočutje, si lahko odpustimo. Takrat postane lahkotnejše do te mere, da z narcisom sobivamo in se celo zabavamo. Ker so vsaj v večini primerov zelo zabavni. Z eno razliko: tokrat znamo ohranjaniti zdravo distanco, znamo zavarovati svoj osebni in energijski prostor in znamo postaviti mejo. Ja, končno smo vzeli svojo moč nazaj.