Največje stvari se zgodijo v tišini.

Včeraj sem se udeležila pogovora z Lucijo Mulej Mlakar in Urošom Ahčanom. Oba strokovnjaka, vsak s svojega področja, sta nas zaobjela s svojo pristnostjo in strastjo, do svojega dela in posledično do življenja. Veliko sta povedala ampak dve njuni misli sta se me še posebej dotaknili.

Lucijina "Največje stvari se zgodijo v tišini" se mi je še prav globoko vsedla v srce.

V tem hitečem se svetu si namreč zelo, zelo težko dovolimo tišino. Tu so naše delovne obveznosti, odnosi, komunikacija, otroci in tako dalje. Pa tudi ko športamo pogostokrat potrebujemo glasbeno stimulacijo v obliki slušalk v ušesih in nemalokrat tudi meditiramo z glasbo in vodenim glasom v ozadju. In se sprašujem - Zakaj se tako težko predamo tišini? Česa nas je strah?

Nedavno sem tudi prebrala, da so se velikemu znanstveniku Einsteinu največje ideje porodile prav v banji, med sproščanjem. Šele ko se um umiri lahko nastane tista majhna špranjica, ki pravzaprav omogoča, da iz našega nezavednega dela na površje priplava ideja, misel, občutek ali pa glas za katerega nismo vedeli da ga imamo.

Tišina je nemalokrat zatrta tudi v naših odnosih - kolikokrat jo poteptamo samo za to, ker v nas vzbuja nelagodje - ko pa se od nas pričakuje, da imamo mnenje o prav vsem. Ampak tišina je lahko tako lepa, tako senzibilna in tako podpirajoča.

Tudi tantra nas uči o tem, da je nekaj najlepšega, ko si dovolimo gledati v oči eden drugemu. Lahko zdržimo pogled več kot samo minuto? Poskusite! Na začetku morda lahko občutimo nelagodje, ker smo tako pogostokrat podvrženi notranjemu in zunanjemu kritiku. Vztrajate, vredno je!

Ko se predamo pogledu se namreč odpre nov svet. Opazimo poteze, ki jih prej nismo in notranjo luč, ki sije skozi oči. Še posebno lepo je, če to preprosto vajo naredimo s svojim partnerjem. Uči nas videti in ne samo gledati.

Druga misel, ki me je globoko pretresla, je bila Urošova. Pravzaprav ni bila misel, temveč resnična zgodba, iz njegove zdravniške prakse. Pogovarjali smo se o empatiji, tej tako pomembni temi. Uroš nam je zaupal, kako težko je tudi zdravnikom, ker so pod pritiskom dnevne norme. Ve, da ima v ambulanti danes naročenih 25 pacientov in da se zagotovo vsakemu ne more posvetiti tako, kot bi si želeli vsi - z empatijo. Ampak to je stiska s katero se (ozaveščeni) zdravnik srečuje vsak dan.

Potem pa so tu tudi pacienti, vsak s svojo zgodbo, ki je zanj v tistem trenutku najpomembnejša in najbolj legitimna.

Uroš nam zaupa, kako je nemalokrat v precepu, ko ve, da ga zunaj v čakalnici čaka ženska, ki si ji je ravnokar sesul svet. Pravkar je izvedela, da ima raka na dojki.

Pred njim, v ambulanti pa sedi ženska, ki se ji je, tako kot ženski v čakalnici, sesul svet pred petimi leti. Zdaj je uspešno ozdravljena, čaka jo le manjši lepotni popravek. Zasluži si čas. Zagotovo. Ampak v čakalnici je nekdo, ki ga potrebuje še bolj kot ona. Omeni ji, da bi danes pohitela, ker ga zunaj čaka pacientka, ki je pravkar izvedela, da ima raka na dojki. Prosi za razumevanje. Pacientka ga pogleda in mu reče: "Me ne zanima. Tudi zame takrat ni bilo posebnega režima, tudi jaz sem morala čakati."

Empatija ni samo vživeti se v nekoga drugega. Empatija je tudi dati sebe, kdaj pa kdaj na stran ali pa razumeti nekoga, ki je popolnoma drugačen kot ti. Živeti empatično pomeni odpreti srce navzven - za nekoga drugega. Sočustvujemo z njim, ko prestaja težke trenutke in smo veseli z njim kadar je radosten.

Tako kot Dalaj lama tudi jaz verjamem, “da iz naše prirojene sposobnosti za empatijo izvira najbolj človeška kvaliteta.“ Hvaležno jo negujmo in spoštujmo.

Pogovor "Lepota, ljubezen, sveto in večno” je potekal v Knjigarni Konzorcij Mladinske knjige: https://www.mladinska.com/knjigarna_konzorcij/dogodki/dogodek?etid=7666

Več o Luciji Mulej Mlakar: http://budnjani.si/

Več o Urošu Ahčanu: http://www.estetika-ahcan.si/