Odpiranje srca.

Vsako leto, če je le možno se odpravim v Bellario, v mesto hotelov in čudovitih peščenih plaž, ki že malo kičasto spominjajo na Miami. Konec aprila je tisti čas, ki si ga že ob začetku leta začrtam v koledar. Zakaj? Zato, ker tam poteka štiridnevni Osho festival (https://www.oshoexperience.it/oshofestival/index_en.html).

Plaža Bellaria

Prvič sem šla tja pred tremi leti. Popolnoma spontano in hkrati prestrašeno sem se podala v svet dinamičnih meditacij in samoraziskovanja. In saj veste, prvič je običajno najbolj navdihujoče in hkati najbolj globoko. Brez znanja italijanščine (za prevod v angleščino je sicer poskrbljeno) sem se podala v svet tantre, meditacije in iskanja tiste notranje luči. Slutila sem da je. In jo tudi našla. Kljub močnemu strahu ("Ojoj, kako se bom znašla med vsemi temi italijani") in odporom (Pa kaj ti je tega treba, saj itak ne boš izvedela nič novega) sem danes neskončno hvaležna, da sem se podala na to pot.

Tudi letos ni bilo nič drugače. Vznemirjenje in hkrati odpor. Vedela sem namreč, da me bodo nekatere delavnice zopet potisnile iz cone udobja. Pri Oshotu namreč nikoli ni nič predvidljivega, predvsem pa je vse skupaj zelo dinamično. Skratka, veliko sodelovanja z drugimi, plesanja in deljenja svojih občutkov. S popolnimi neznanci, v jeziku, ki ga ne poznaš. Naporno zame. In hkrati ogromno darilo. Ker vsakič znova odprem svoje srce. In vsakič znova dobim uvide, kje se še zelo varujem in kje je še obzidje za katerim se skrivam. Vsakič znova me totalno preseneti kje me bo najbolj zadelo. Letos je bilo to na plesu Trance dance. Noro, res noro. Če boste imeli priložnost ga preizkusite. Totalno prvinski, šamanski zvoki, ki te res popeljejo na divje potovanje k sebi.

Kmalu tudi napišem več o tem kako zbuditi notranjo energijo z dihom in kako uravnati čakre. Tako preproste in naravne vaje so to. Vse kar potrebujemo je naš dih, telo in pa pripravljenost, da odklopimo razum, ki nam govori, da ob tem izgledamo nori in da je vse to en larifari.

Pa še nekaj: spoznala sem, da so največje resnice najpreprostejše. In so dostopne vsakomur. Brezplačno. Imamo jih vsi na voljo.

Nekaj malega sem o tem povedala že v videju, ki ga delim z vami (in ja, vem, totalno sem skuštrana in neurejena. In zato se vam opravičujem. Ampak je bilo tako intenzivno, da sem čisto notr padla in pozabila na make up. Kar pa tudi ni slabo, kajne?)

Zadnja dva dneva festivala sta mi dala uvid v to, kako pomembno je, da se znamo slišati in si dati to kar potrebujemo. Kljub vsemu pa se pravo "delo" začne šele v odnosih.

V vsakodnevnih srečevanjih z našimi najbližjimi, sodelavci in tudi bežnimi znanci in neznanci (kot so na primer prodajalke v naši najljubši trgovini ali pa bančna uslužbenka in tista zoprna soseda itd.).

Kolikokrat delujemo iz srca? Se znamo najprej nasmehniti sami in šele nato pričakovati nasmeh od drugega?

Znamo biti prijazni do drugih, tudi takrat, ko od njih nič ne pričakujemo? Velikokrat se namreč prav vsi še prehitro zavrtimo v krog samopomilovanja in nerganja v smislu "Ah, kako v neprijaznem in turobnem svetu živimo”.

In še zadnja misel: verjamem, da sta hvaležnost in sočutje tista dva ključa, ki odpreta vrata v še tako zaklenjeno srce. Odklenimo ga že danes. Vredno je.