Potovanje k sebi.

Ko sem se vozila proti Brniškemu letališču mi je v glavi brnelo in ko sem stopila čez letališko carino sem se šele zavedela, da to zares počnem. Čisto zares, se prvič v življenju, v poznih tridesetih na pot odpravljam sama! V neznano, na pustolovščino mojega življenja.

Odločitev je padla že mesece prej. Klic duše se je zgodil nekega pomladnega dne, v službi. "Metka, jaz grem poleti sem" sem svoji sodelavki pokazala mail. "Na Krf, na Gayatri festival!". Deva Premal in Miten. Mantre. Petje. Zvezde. Sonce. Veter v laseh. Občutek svobode. "Ja, to je to!" sem z odločnostjo, ki jo prej nisem poznala, rekla sama sebi. Kot v transu sem, nekaj tednov kasneje, rezervirala mesto na festivalu in kupila letalsko karto. Ne da bi vedela, da me čaka največja preobrazba mojega življenja.

Letalo je pristalo na grška tla pozno zvečer in skrbelo me je, ali me bo čakal moj prevoz do letališča in ali bom varno prispela do hotela: "Ker nikoli ne veš kaj se lahko zgodi luštni punci na poti", mi je odzvanjalo v glavi. S strahom sem se približala belemu kombiju. "Kam pa, gospodična?" me je vprašal šofer in ob tem pokazal svoje prijazne oči. "Na Arillas" sem mu odgovorila, napol prestrašeno in napol vznemirjeno. "Kar gor" mi je ukazal in "uživajte!", se mi je igrivo nasmehnil. Bila sem edina potnica in ko sem se namestila na sedež, se je na stropu kombija nenadoma prižgala "luč". "Uau, noro!" sem vzkliknila sama pri sebi. Nad menoj, na strehi kombija se je zabliskalo nebo posuto z zvezdami.

Takrat sem prvič zaslutila, da moje potovanje ne bo običajno. V srcu sem se sprostila, ker sem vedela, da sem varna. Kako ne, če pa me je na poti do hotela spremljalo zvezdnato nebo :).

Ko sem naslednji dan hodila proti prizorišču sem čutila kako mi bije srce. Na poti do Gayatri festivala so me spremljale čudovite peščene plaže in aromatičen vonj, mešanica morja, soli in vonjav vsega rastlinja. Bilo je sončno jutro in kljub zgodnji uri, sem lahko čutila moč grškega sonca. Gayatri mandir, sveti tempelj, se je nahajal na vzpetini nad mestom, nekje med nebom in morjem. Ljudje so se že zbirali v krogu. Na sredini so bila pripravljena glasbila in mikrofoni. Pridružila sem se jim in se prepustila pričakovanju.

Več o festivalu: https://devapremalmiten.com/holidays/gayatri-festival-corfu-greece/

Več o festivalu: https://devapremalmiten.com/holidays/gayatri-festival-corfu-greece/

Še zdaj me prijetno poboža, ko se spomnim prvega trenutka, ko so v krog vstopili Deva, Mitten in Manose. Nasmehi na obrazu, milina in ljubezen. Ko so se začeli prvi takti in ko sem prvič v živo zaslišala Devin glas sem začela jokati. Popolnoma presenečena nad dogajanjem znotraj mene, sem svojim solzam dovolila, da najdejo pot po mojem obrazu.

Prvič brez kontrole in sramu sem jokala pred drugimi. Ob meni je sedela ženska in ko sem se ozrla k njej sem videla, da se njej dogaja isto. Ob koncu pesmi sva se pogledali in se objeli. Dve popolni neznanki v isti izkušnji.

Njeno ime je Anneloes in ta trenutek je stkal najino prijateljstvo, ki traja še do danes.

In tako nekako se mi je dogajalo vsak dan. Solze so tekle iz globin moje duše. Čudila sem se jim. Niti slutila nisem, da je bilo v meni toliko neizjokanih zgodb. Vsak od nas je doživljal notranji proces in to nas je povezovalo. Srhljivo lepo je bilo prvič v življenju spustiti maske. Popolnoma goli, v vsej svoji ranljivosti, smo si zrli v oči. Se božali z našim razumevanjem in se objeli, ko smo to potrebovali. Brez besed smo si povedali vse.

Bili smo eno v svojem najglobjem bistvu, brez nalepk - ni bil pomemben naš status, naša izobrazba, naši avtomobili ali naša stanovanja. Sprejeti se v vsej svoji goloti. To je občutek, ki ga ne pozabiš nikoli in ko ga enkrat odkriješ ga nikoli več ne izgubiš.

Gayatri mandir nas je zvečer obarval s čudovitimi sončnimi zahodi, neopisljivo lepo ga je bilo opazovati ob petju in glasbi.

Gayatri mandir nas je zvečer obarval s čudovitimi sončnimi zahodi.

Energija enosti je tekla in polnila naša srca in duše. Ostajali smo skupaj še dolgo v noč, nekateri od nas smo prinesli svoja glasbila, kreirali smo svojo resničnost in jo kasneje prinašali v svoja življenja, v svoja mesta in v svoje domove.

Občutili smo, da je življenje iz globin duše in življenje iz srca mogoče. Kljub tveganju, da bo ranjeno, je vredno vztrajati. Iz tu se namreč rodi tista notranja moč, ki nas ljubeče vodi skozi vse zapletene ovinke našega življenja in nas hrabri, da (po)ostanemo to kar smo - neponovljivi mi.