Razumeti narcisa

Ko se izvijemo iz narcisističnega odnosa, nemalokrat občutimo jezo. Sprašujemo se, kako je mogoče, da nismo spregledali čustvene manipulacije. Ves bes usmerimo vanj, včasih pa tudi vase. To je prva faza, ki je vsaj po mojih izkušnjah vedno prisotna. Zakvačkamo se v emocijah in (p)ostanemo žrtev odnosa, ki ga še vedno predelujemo na zavestni, predvsem pa na nezavedni ravni. Kljub temu, da smo odnos prekinili, ga še vedno nosimo s seboj, kot poln nahbtnik je z nami. V nahrbtniku pa bolečina, prekrita z jezo in žalost, prekrita z zanikanjem - sebi in drugim izrekamo: "Briga me," "Res me ne zanima več" in "Vseeno mi je."

V drugi fazi pride ozaveščanje: "Kaj in zakaj se je pravzaprav zgodilo"? Na odnos že lažje pogledamo z bolj objektivno obravnanimi lečami. Prepoznavamo naše vzorce delovanja v odnosih in se soočimo z narcisistično rano, ki je pogostograt vzniknila že v naši rani mladosti. Nekoč in nekje smo že doživljali podobo zgodbo. Prav zato smo tako zlahka spet padli v objem narcisa. Počasi razumemo sebe in lahko vidimo širšo sliko - gozd (narcisistična rana) namesto drevesa (narcisistični odnos).

V tretji fazi sledi sestavljanje sestavljanke. Posamezne koščke končno prepoznamo in jih začnemo sestavljati. Postajamo celoviti. Razumemo naše meje in meje drugega. Končno se sprostimo. Šele nato pride sočutje in želja po razumevanju tistega, ki nas je ranil, nam povzročil bolečino in nas skoraj poteptal. Globoko v sebi vemo, da bomo šele z razumevanjem in sočutjem lahko zares zaživeli v vsej svoji polnosti. Ko odpustimo, šele zares spustimo. Takrat lahko razumemo tudi osebo, ki je navznoter tako občutljiva, da se brani z narcisizmom pred drugimi, še najbolj pa pred samim sabo.

Samoobramba: narcisizem

Narcisizem je samoobrambna strategija, ki jo uporabljamo vsi: vsi si sem pa kdaj želimo biti čim boljši in zato lahko včasih tudi kritiziramo druge. Tu in tam se tudi pobahamo, delamo selfije in jih za Facebook ali Instagram polepšamo s filtri. Ko si tako trudimo prikriti svoje slabosti, se včasih lahko zelo užaljeno odzovemo na zavrnitve in kritiko. Pa smo zato že narcisi? Običajno ne.

Ko govorimo o narcisu, mislimo pravzaprav na osebo z narcisistično osebnostno motnjo. Kakšne so najbolj značilne lastnosti: gre za osebo, ki je zelo inteligentna, karizmatična in uspešna. Običajno je prepričana v svoj prav, težko sprejema kompromise in zelo težko prenese kritiko. Ob žalitvi se ne umakne v žalost, temveč se strašno ujezi. Za dosego svojega cilja ne izbira sredstev: lahko se brez slabe vesti zlaže, omalovažuje in kritizira druge zato, da sam izpade pametnejši. Prav zato je pogostokrat v okolici nepriljubljen, po drugi strani pa zaradi svoje drzosti in neposrednosti tudi zelo občudovan.

Lahko pa narcis, ubere drugačno pot. Za povečanje samoveljave izbere nasprotno strategijo, in sicer zelo idealizira svoje bližnje. V tem primeru se ponaša s svojim super partnerjem, neverjetnimi otroki in pomembnimi prijatelji. Neredki nove znance ali ljubezni najprej idealizirajo, nato pa omalovažujejo in zavržejo.

Najtežje od vsega pa se je narcisu opravičiti. Zelo, zelo težko izreče "Žal mi je." Prvič zato, ker meni, da ima vedno prav. In drugič zato, ker se težko vživi v občutke in doživljanje drugega. Če do opravičila že pride, pa je to zato, ker želi nekaj od nas, ali pa zato, ker nas potrebuje za dosego svojega cilja.

Globoko, globoko v sebi pa ima narcis ponotranjena sporočila kot so: Ničvreden sem!, Ne smem čutiti!, Ne morem se nasititi!, Za vse sem sam!

Prav zato se oseba, ki razvije narcisistično osebnost, že zelo zgodaj nauči potlačiti svojega senčnega otroka, ki se počuti ničvrednega in žalostnega. Da se izogne tem občutkom prevzame idealen drugi jaz. Le ta nastane zato, ker narcis naredi prav vse, da bi se dvignil nad povprečje.

Narcisi se neverjetno trudijo, da bi bili nekaj posebnega, saj se njihov senčni otrok počuti ravno nasprotno. In da bi ga obdržali v šahu, se ženejo za izjemnimi dosežki, za oblastjo, lepoto, uspehom in priznanjem. Vzdrževanje takšnega statusa pa seveda zahteva ogromno energije, ki na dolgi rok izčrpava. Zato se zdravilo za narcisa skriva v sprejemanju svojega senčnega otroka. Ko se konča boj proti domnevnim šibkostim in ko pride do priznanja, da "sem preprosto le človek kot vsi drugi", se narcis lahko odahne - morda celo prvič v svojem življenju.

Za nadaljne raziskovanje obrambnih strategij priporočam v branje knjigo Stefanie Stahl Otrok v tebi mora najti dom.